Miti o glasbi in kitari

Glasba je dejavnost, ki nas povezuje že od prazgodovine. Od nekdaj se je človeštvo razvijalo in raslo skupaj z glasbo. Včasih so se plemena med seboj ločila po različnih bojnih ritmih, danes ima vsak narod svojo državno himno, ki jo s ponosom poslušamo ob zmagah naših športnikov in tako naprej. Glede na to, da nas glasba spremlja skozi vso našo zgodovino, ni čudno, da se toliko ljudi ukvarja z njo, ali pa si vsaj želijo igrati katerega od inštrumentov. Skoraj tako stari kot glasba so tudi predsodki in miti o tem, kdo je sposoben in kdo ne, kdo se lahko ukvarja z glasbo in komu je bilo to 'odvzeto' že ob rojstvu. Okoli glasbe so se razvili številni miti, ki so v nekaterih ljudeh zares zakoreninjeni in jim po nepotrebnem odvzemajo voljo ali pa možnosti, da bi vsaj poizkusili igrati na kakšen inštrument. 

V tem članku bomo govorili o takoimenovanih mitih in legendah glasbe in kaj le-ti pomenijo za posameznika, ki bi se rad naučil igrati inštrument.

Na svoji poti poučevanja kitare in glasbe sem srečal ogromno učencev, ki so ponavadi že pred začetkom igranja dvomili v svoje sposobnosti, da bi se kdaj lahko naučili igrati kitaro. 'Ne vem, če sem dovolj talentiran?' To je eden najpogostejših pomislekov, s katerimi se srečujem.

Kaj dejansko pomeni imeti glasbeni talent? Zdi se mi, da ljudje glasbeni talent vse prevečkrat zamenjujejo z urami in urami vadenja in izpopolnjevanja nekoga, ki potem na odru res vrhunsko igra. 'Uh, kako je tale talentiran', poslušam in berem. Za veliko večino profesionalnih glasbenikov to nikakor ni kompliment. Prej obratno.  Dejstvo je, da je ogromno ljudi na svetu 'talentiranih' za glasbo, pa vseeno tako malo ljudi zares doseže vrhunsko raven igranja. Zakaj? Talent je 3 do 5 odstotkov vsega, kar vidimo na odru, ko opazujemo svojega najljubšega kitarista oziroma glasbenika. Za vsakim 'talentom' na odru se skriva tisoče ur premišljene vaje in odrekanja in to dejansko velja za vsa profesionalna področja.

Na primer, po mojem mnenju je Tina Maze vrhunsko nadarjena za smučanje, pa vseeno cela poletja, ko se ostali sončimo in uživamo, preživi na intenzivnih treningih, ki bi običajnega človeka po dveh dneh položili v posteljo. Po drugi strani pa večina ljudi vseeno smuča, borda ali se drugače udejstvuje na snegu. Tam se nihče ne obremenjuje s talentom. Dejansko je enako pri glasbi. Kitara je inštrumnet, ki se ga lahko nauči igrati skoraj vsak. Če želimo od kitare več in priti na višjo stopnjo igranja, pa bomo morali v to investirati večje število ur. Znanstvene raziskave kažejo, da je potrebno za virtuozno in vrhunsko obvladovanje kateregakoli inštrumenta vložiti najmanj 10.000 ur. Seveda je tukaj zelo pomembna tudi kakovost oziroma način vaje. Brezglavo igranje in preigravanje različnih pesmi in nefokusirano igranje ob cedejih najljubših glasbenih skupin je sicer zabavno, vendar to ni načrtna in fokusirana vaja in temu primerno ponavadi obrodi tudi klavrne rezultate. Mozart je bil verjetno eden najbolj talentiranih glasbenikov in skladateljev, pa je imel ob svojem 13. rojstnem dnevu pod prsti že 10.000 ur vaje violine, pod vodstvom svojega očeta, ki je močno pritiskal nanj. Da si bomo lažje predstavljali, 10.000 ur pomeni skoraj 10 let igranja po 3 ure na dan.

Kaj dejansko želim s tem povedati? 10.000 ur kitare je življenska odločitev, ki je ni potrebno sprejeti, če želite igrati za hobi in zabavo. Tako kot smučati se lahko tudi igrati kitaro nauči skoraj vsakdo, in tudi s 30 minutami vaje na dan ob dobrem učnem načrtu in s primernim učiteljem lahko pridemo do lepega igranja. 

Druga skrb oziroma v določenih primerih že kar prepričanje je to, da nekdo nima ritma. 'Ne vem če lahko igram kitaro, ker nimam ritma?' Ali imaš tudi ti takšno prepričanje?

Vsi ljudje imamo ritem, imamo srce, ki bije v ritmu in eden prvih stikov z življenjem je bitje oziroma ritem materinega srca. Če ljudje ne bi imeli ritma, bi bilo množično ploskanje na koncertih nemogoče. Če ljudje ne bi imeli ritma, potem ne bi mislili, da ga nimajo, in jaz ne bi pisal tega odstavka. Torej mit o ritmu NE drži. Kar pa je res glede tega, je to, da je potrebno znati prenesti ritem iz telesa na kitaro in potrebno se je znati sinhronizirati z zunanjim virom ritma - pa naj bo to boben, drug glasbenik ali pa preprost klik metronoma. Tukaj se velikokrat zaplete. In spet prideta v enačbo vaja in čas, ki ga posvetimo temu. Veliko vrhunskih glasbenikov še po letih igranja dnevno vadi ritmične vzorce, čutenje pulza in igranje ob različnih ritmičnih spremljavah. Ritem je potrebno spraviti v podzavest in to lahko naredimo z vajo in igranjem. O tem je napisanih ogromno knjig, ogromno vaj. S pravilnim pristopom in načinom vaje lahko vsakdo osvoji prvine ritma in različnih ritmičnih vzorcev in jih potem kasneje vkomponira v svoje igranje. Kitara je sploh inštrument, pri katerem je tehnična izvedba ritmičnih vzorcev zelo pomembna. Najbolj osnovno pravilo za začetnika je, da dobe vedno igramo z udarcem na dol, sinkope pa z udarcem na gor. S tem majhnim pravilom si lahko prikrajšamo marsikatero frustracijo ali celo prepričanje, da nimamo ritma.

Posluh se velikokrat pripisuje glasbenim 'talentom'. Nisem talentiran, ker nimam posluha, ne znam zapeti tonov, ne slišim melodij in akordov. To, da nekdo ne more zapeti pravilnega tona, ki ga sliši, NE pomeni, da nima posluha. Petje tonov je po domače povedano povezano z občutkom, kaj moramo narediti v grlu, da dobimo iz sebe tak in tak ton. Velika večina ljudi je že v zgodnjem otroštvu, ko prvič odprejo usta in 'zafušajo', označena s 'ti nimaš posluha', kar je popoln nesmisel. Prav tako kot bi otroku, ki se uči hoditi, ob prvem padcu rekli: 'Ti ne znaš hoditi!' Potem se to nalaga in nalaga in po 15, 20, 30 letih je seveda prepričanje o tem, da nimamo posluha, zelo lepo zasidrano v našo podzavest. Nikoli ne poskušamo peti, ko odpremo usta, nas je sram, in tako naprej.

Tudi ta mit je popolnoma napačen. Vsi ljudje z zdravim sluhom imamo možnost razviti svoj posluh. Obstajajo celo programi za razvijanje popolnega posluha (možnost prepoznavanja tonov); slednji je še do pred nekaj desetletji veljal za prirojeno lastnost, ki jo pač imaš ali ne. Vsi ljudje imamo posluh, zakaj? Ko ljudje govorimo in se izražamo, uporabljamo različne jakosti, ton, višino, na kateri izgovarjamo določene besede. Velikokrat lahko šele, ko slišimo, kako nekdo nekaj izgovori, dejansko določimo in razberemo pravi pomen oziroma kontekst besed in besednih zvez. Ali povemo naglas ali potiho, ali zaključimo besedo navzgor ali navzdol, vsi ti 'okraski' nam nakazujejo, da ljudje imamo posluh, in celo, da ima posluh pri vsakodnevni komunikaciji veliko vlogo.

Seveda pa je pri glasbi potrebno posluh spraviti na višjo raven in zato je potrebna... tako je  - VAJA. 'Ear Training' oziroma 'Vaje za razvijanje ušesa' je eden izmed najbolj pomembnih predmetov na vsaki glasbeni šoli. Zakaj? Če bi bil posluh nekomu dan, drugemu ne, potem ne bi potrebovali predmeta, ki bi se ukvarjal s tem. Uho je zelo podobno očesu. Prav tako kot lahko oko vidi različne barve, loči odtenke, lahko tudi uho razloči različne tone in celo različne odtenke istega tona. Vendar je za to potrebno uho trenirati. Oko je za običajnega človeka veliko bolj pomemben organ in že od rojstva ga razvijamo, uho pa se dejansko razvije do stopnje, ki človeku omogoča normalno dojemanje sveta. Torej 'Ne znam zapeti pravih tonov, nimam posluha...' lahko sedaj zamenjate z 'Moje uho trenutno še ni razvito do te mere da bi lahko... Če pa si to želim, ga lahko razvijem...'

  Tako, sedaj nimate več razloga, da se ne bi učili inštrumenta in prav tako kot miljone drugih uživali ob igranju svojih najljubših pesmi.