Tablature Vs. uho
'Kako hitro si se ti začel učiti komade po posluhu?' je vprašanje, s katerim se pri svojem poučevanju kitare nenehno srečujem. 'Se je pesmi bolje učiti po tablaturah ali preko poslušanja? Moje uho ne razloči melodij in ne sliši akordov.'
Po mojem mnenju je poslušanje glasbe in sposobnost učenja glasbe skozi poslušanje - po domače 'skinevanje' - eno najmočnejših orodij za napredek in oblikovanje dobrega ušesa, občutka za glasbo, tona... Na drugi strani pa nam ta sposobnost da veliko zadovoljstva pri igranju kitare. Poslušati svoje najljubše pesmi, prepoznati akorde, riffe in sole in se jih naučiti igrati je ena največjih zadostitev, ki jih lahko ponudi učenje kitare.
Vendar velikokrat ne znamo začeti ali pa si izberemo pretežke pesmi. Uho je organ zaznave, prav tako kot oko, in je v primeru, da je primerno razvit, sposoben razlikovati celo med različnimi niansami posameznih tonov. Veliko ljudi meni, da nima posluha, resnica pa je popolnoma drugačna. Vsakdo ima možnost razviti svoje uho do katerekoli stopnje želi. Če ljudje ne bi imeli posluha, ne bi mogli prepoznavati glasov svojih prijateljev, znano pa je, da je vsak lastnik psa, papagaja in celo drugih hiših ljubljenčkov sposoben ločiti lajež, čivkanje ali mjavkanje svojega ljubljenčka od sosedovega.
Zakaj je potem tako težko slišati in prepoznati akorde, sole in ostale prvine v glasbi, ki nam je všeč? Odgovor na to se skriva v dejstvu, da ljudje največkrat poslušamo glasbo, ki je veliko bolj zahtevna, kot pa je razvito naše uho. Kaj hočem s tem povedati? Popularna glasba, blues, jazz, klasika ali celo fusion in bolj harmonsko sofisticirane zvrsti glasbe so preprosto prezahtevne za uho, ki je bilo do nedavnega navajeno razločevati samo različne glasove iz okolice. Vendar pa to ni razlog za preplah, uho se lahko razvije in nauči slišati in razlikovati različne zvoke znotraj glasbe in na nek način razčleniti, kaj se dogaja v glasbi. Res pa je, da to zahteva nekaj dela in potrpljenja, ampak je plačilo - dobro razvito uho - vsekakor vredno truda.
Kako lahko začnemo?
Trening ušesa lahko najprej razdelimo na dva dela. En del bomo imenovali treniranje posluha (Ear Training), drugi del pa zajema treniranje ušesa ob poslušanju in učenju pesmi, ki so nam všeč. Tokrat bi se rad osredotočil predvsem na drugi del, ki je za večino bolj zanimiv in tudi bolj uporaben, v nadaljevanju (v članku prihodnjič) pa bom opisal še različne pristope in tehnike tako imenovanega Ear Traininga.
Najlažje je začeti z melodijami preprostih pesmi, ki jih že poznamo in jih znamo vsaj približno zamrmrati. V glavi si zapojemo začetni ton melodije in ga najdemo na kitaro. Na začetku bo to verjetno trajalo malo dlje, vendar se bo sčasoma zid, ki ga imamo med glavo in kitaro (ali katerimkoli drugim inštrumentom, ki ni vokal), odstranil. Torej začnemo s pesmicami kot so Marko skače, Oda radosti, Ringa ringa raja. Pomembno je, da res začnemo z melodijami, ki jih dobro poznamo in so preproste. S tem vzpostavljamo prve povezave med ušesom in inštrumentom. Kljub temu, da se v tej fazi še ne zavedamo posameznih intervalov, ki sestavljajo melodijo, nas bo uho vseeno lahko opozorilo, če bomo na kitari melodijo zaigrali napačno. Sčasoma se bomo privadili na specifičnost inštrumenta in zid med glavo in kitaro se bo zmanjševal.
Ko smo opravili s prvim naborom osnovnih pesmi, se lahko lotimo malo bolj zapletenih melodij, predvsem pa se v tej fazi lahko spoprimemo s pesmimi, ki jih ne poznamo ali pa nam vsaj niso tako domače. Pomembno je, da imajo pesmi, ki se jih lotimo, dobro melodijo, ki se jo lahko hitro naučimo zapeti. Sam bi predlagal razne bolj ali manj poznane pesmi od The Beatles ali Abbe, melodije, ki jih sicer poznamo, vendar si jih ne žvižgamo vsak dan. Pri tej fazi je nujno pomembno, da se melodije najprej naučimo zapeti, potem to prenesemo na kitaro. To je ključni korak, ki bo prinesel razliko. V tej fazi torej nočemo poslušati odseka pesmi in ga takoj zaigrati, nočemo iskati tonov po vratu in se motiti, ampak želimo pesem najprej spraviti v glavo in iz glave na inštrument. Naj še enkrat poudarim, da v tej fazi krepimo povezavo med glavo in inštrumentom, obenem pa treniramo tudi uho in glavo z glasbenim spominom, torej kako hitro si lahko neko melodijo zapomnimo in jo znamo zapeti. V tej fazi je zelo pomembno, da si izberemo melodije, ki smo jih sposobni vsaj približno zamrmrati. Za razvijanje ušesa ne rabimo biti vrhunski pevci, moramo pa se potruditi in znati zapeti melodije, tudi če ne z najbolj prijetnim in tehnično popolnim tonom.
V tretji fazi, do katere lahko pridemo tudi šele po parih mesecih, lahko pridemo do prvih preprostih solov ali drugih melodičnih vložkov. V tej fazi se še vedno omejujemo zgolj na melodije, ne obremenjujmo se s harmonijami oziroma akordi. Najbolj primerni za to fazo so razni intro solo vložki, ki so ponavadi precej melodični in prepoznavni, tako kot vokalne linije, in pa razni solo vložki. Preposlušajte svoje najljubše pesmi in prepričan sem, da boste našli ogromno materiala za to fazo. Pri igranju posameznih solo vložkov se pri kitari prvič srečamo tudi z možnostjo različnih leg in pa uporabe različnih magnetov. Kitara je inštrument, na katerem je možno določene melodije odigrati na različnih mestih na vratu. Isti toni na različnih strunah imajo rahlo drugačno barvo in s tem začnemo prepoznavati ne samo melodije ampak tudi, kje na vratu oziroma na kateri struni je določen ton ali melodija zaigrana. Pri električnih kitarah imamo ponavadi tudi možnosti izbiranja med različnimi magneti. Magnet pri vratu (Neck Pickup) je ponavadi bolj topel, medtem ko je magnet pri kobilici (bridgeu) bolj oster in rezek. To je pomemben korak, s katerim se mora srečati vsak kitarist. Na ta način začnemo dobivati občutek in oblikovati okus za melodiko in uporabo različnih leg in magnetov, ki nam jih ponuja električna kitara.
Četrta faza je faza prehoda na zahtevnješe, daljše in tudi hitrejše sole, ki jih ponavadi vsi želimo igrati in znati. Za to fazo vam razkrivam še posebej super način, ki vam bo drastično pospešil in olajšal ure in ure poslušanja petih sekund sola. Prva stvar, ki jo mora imeti vsak glasbenik, je program za upočasnjevanje glasbe. Na trgu obstaja ogromno tovrstnih programov, ki so namenjeni profesionalnemu transkribiranju glasbe. Sam že vrsto let uporabljam program Transcribe. S temi programi je možno vaše najljubše pesmi upočasniti da stopnje, kjer lahko razločite posamezne tone in se na nek način vrnete v fazo 2. Obstaja pa še drugi način, ki sem ga nehote razvil v svojih začetnih letih s kitaro. In gre nakako takole:
2. Priskrbite si NATANČNE in PRAVILNE tablature/note. Te zagotove ne bodo brezplačne, dobite jih v raznoraznih kitarskih revijah, ali pa kar v knjigah.
3. Zelo na hitro si poglejte tablature. Ob poslušanju posameznih 5 sekundah odsekov sola glejte v tablature in si v mislih predstavljajte, da igrate kitaro. Pomembno je, da v tem trenutku nimate v roki kitare. V tem koraku je pomembno povezovanje treh elementov: uho sliši solo, oči vidijo tablature/note in kje na vratu je dotični del sola zaigran, um - ko zapremo oči si – si predstavlja, kako bi to zaigrali, samo v mislih.
4. Pustite, da mine dan, dva, lahko tudi cel teden. Pomembno je, da preteče vsaj nekaj časa, da malo pozabite natančno, kako gredo tablature. Vzemite kitaro in si zavrtite pesem. Glasba vas bo povezala nazaj v mentalno sliko in zbudila občutke, ko ste si predstavljali, kako igrate solo, ki je bil pred vami napisan v tablaturah/notah, in lažje boste začeli prepoznavati tone, ki jih ta trenutek slišite.
S tem sistemom in postopki, ki sem jih opisal v članku, boste brez dvoma pospešili razvoj svojega ušesa na zelo prijeten način. Glasba in melodije, ki se jih boste ob tem naučili, pa bodo zagotovo pripomogle tudi k vašemu igranju in improvizaciji.
