Vsako poslanstvo ima svoje razloge. Vsak projekt, ki traja in raste, ima svoje zakaje – notranje motive, zaradi katerih obstaja in se razvija naprej.

Tudi Jure Golobič Šola kitare ni nastala po naključju. Zrasla je iz osebne izkušnje, iz ljubezni do glasbe in iz želje ustvariti okolje, kjer lahko glasba resnično spremeni življenje – tako učencem kot učiteljem.

Trije razlogi, trije “zakaji”, so srce naše šole. Vsak od njih nosi del zgodbe, ki razlaga, zakaj ta šola obstaja, kam gremo in v kaj verjamemo.

Moja prva izkušnja z glasbenim izobraževanjem je bila vse prej kot spodbudna. V prvem razredu osnovne šole sem se vpisal v pripravnico državne glasbene šole in že po nekaj mesecih sem dobil občutek, da za glasbo preprosto nisem nadarjen. Sedež v razredu, kjer sem poslušal razlago o “melodičnem nareku”, “ritmičnem nareku” in “nauku o glasbi”, mi je ostal v spominu kot prostor frustracije – udarci po klavirju, nerazumljive vaje in občutek, da vsem okrog mene vse uspeva, samo meni ne.

Zelo zgodaj sem torej dobil sporočilo, da nisem “glasbeni tip”, da nimam posebnega talenta, čeprav sem prišel na šolo preko sprejemnih izpitov. In ta občutek sem nosil s sabo še dolgo. Ko sem kasneje, v koncu osnovne šole in gimnaziji, začel igrati kitaro, sem končno našel nekaj, kar me je resnično pritegnilo – ampak sem hitro naletel na nov zid. Več učiteljev, ki sem jih imel, so bili sicer dobri glasbeniki, a niso znali učiti.

Na skoraj vsako vprašanje sem dobil odgovor:
“To imaš ali pa nimaš.”
Kako razviti občutek za ritem? “Ritem je prirojen.”
Kako izboljšati ton? “Ton je v prstih.”
Kako postati boljši kitarist? “To pač začutiš.”

A teh odgovorov nikoli nisem začutil – ker niso ponujali poti naprej. Niso dajali upanja, da se da razviti, rasti in izboljšati.

Zato sem svojo šolo kitare ustvaril z enim glavnim namenom: da moji učenci nikoli ne bi doživeli občutka, da “nimajo talenta” in da ni poti naprej.

Drugi pomemben razlog pa je ta, da želim, da moji učenci napredujejo hitreje, kot sem jaz. Sam sem pri igranju pogosto taval v temi – preizkušal napačne tehnike, vadil stvari na neučinkovit način in izgubljal leta, ne da bi razumel, zakaj ne napredujem. Nihče mi ni znal pokazati, kaj delam narobe ali kako bi lahko vadil pametneje. Prav zato sem želel ustvariti preizkušen, jasen in učinkovit sistem učenja, ki učencem prihrani te nepotrebne ovinke.

V naši šoli verjamemo, da se vse da naučiti, če imaš pravi sistem, podporo in učitelja, ki zna videti tvoj potencial. Vsak učenec lahko razvije ritem, ton, občutek in svoj glas – samo pokazati mu moramo pot.

Od nekdaj sem imel močno željo po tem, da bi se ukvarjal z glasbo. Toda ob tej želji je bil prisoten tudi strah – da bo nekoč prišel trenutek, ko bom moral kitaro odložiti v kot, “odrasti” in začeti živeti pravo, resno življenje. Ta strah se je začel že v gimnaziji.

Ko sem prvič prijel v roke akustično kitaro in kmalu zatem električno, sem vedel, da sem našel nekaj, brez česar si ne predstavljam življenja. Vsak dan sem igral in igral sem toliko, da sem pozabil jesti. Ko sta starša pozno popoldan prihajala domov iz službe, sta velikokrat ugotovila, da nisem nič jedel. “Jure a nisi nič lačen, kaj si pa jedel?” … “Aja, ja ne vem, nič nisem jedel, igral sem”. Svet kitare je me popolnoma poskral vase. Vsak dan sem odkrival nekaj novega, na drugi strani pa me je vsak dan spremljala misel: kaj, če bom moral nekoč s tem prenehati?

Bolj ko se je približeval konec gimnazije, bolj je v meni rasel strah, da bom moral pustiti glasbo in začeti “resno” pot in resno življenje. Starša nista imela povezave z glasbo, zato nisem imel nikakršne varnosti ali zagotovila, da bi lahko ob tem nekoč živel. Ampak bolj ko je v meni rasel strah, vse glasnejša je bila tudi misel…  “če si nekaj tako močno želiš, potem mora obstajati pot, da to tudi uresničiš.”

In ta misel me je vodila naprej.

Ko sem se vpisal na ekonomsko fakulteto, sem hkrati začel graditi pot profesionalnega glasbenika. Zelo hitro sem dobil priložnost igrati v spremljevalnem bendu Omarja Naberja – in to je bil trenutek, ko sem spoznal, da se da. Da je mogoče živeti od glasbe.

Nato so prišli novi projekti: snemanja za različne producente, novi bendi, študij glasbe v Ameriki. Tam sem spoznal, da poti nazaj ni več.

Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem pri 25 letih začel poučevati in aktivno nastopati. Z delom in predanostjo sem si ustvaril življenje, o katerem sem kot otrok samo sanjal. Igral sem v kar nekaj bendih, Makeup 2, Anarvin, CoverLover, Stray Train, Zoran Predin …

Danes sem kitarist skupine Mi2 in še vedno živim tisto isto misel: “če si nekaj iskreno želiš in si pripravljen vložiti delo, se da.”

Zato sem svojo šolo ustvaril tudi z namenom, da svojim učencem pokažem prav to. Da jim dam vedeti, da je možno – da se lahko iz želje rodi poklic, iz hobija poslanstvo. Ne glede na to ali je to vezano na glasbo ali kateri drug poklic. Velika večina mojih učencev glasbo igra iz veselja in to je čudovito. Toda za tiste, ki si želijo več – tiste, ki sanjajo o tem, da bi nekoč stali na odru, snemali v studiu ali preprosto živeli skozi glasbo – želim biti dokaz, da se to da, ne pa samo učiti o tem.

Ne samo kot učitelj, ampak kot živ dokaz, da sanje o glasbi niso rezervirane za redke srečneže. So za vse, ki si jih upajo sanjati in so pripravljeni vztrajati.

Ko sem bil v gimnaziji, sem imel veliko prijateljev, s katerimi smo skupaj igrali kitaro. Skupaj smo sanjali, da bomo nekoč živeli od glasbe, igrali na odrih, ustvarjali in poučevali. A po gimnaziji, skozi faks in leta kasneje, sem z žalostjo opazoval, kako so eden za drugim počasi odpadali. Nekateri so si našli službe, ki jim niso bile blizu, a so bile nujne za preživetje. Drugi so glasbo potisnili na stranski tir – občasno zaigrali, a tisti pravi žar je zbledel.

Vsi so imeli talent, vsi so imeli željo, a niso imeli pogojev, da bi v glasbi vztrajali. In to me je močno zaznamovalo.

Zato sem si zadal cilj, da moja šola ne bo le prostor, kjer učenci napredujejo, ampak tudi prostor, kjer lahko učitelji – glasbeniki, kot sem jaz – ustvarijo kakovostno in stabilno življenje. Kjer lahko poučujejo, delijo svoje znanje in hkrati ohranjajo stik z odrom, z glasbo, s svojo umetnostjo.

V moji šoli želim graditi okolje, kjer učitelji čutijo, da njihovo delo nekaj pomeni, da so del skupnosti, ki jih podpira, in da lahko ob tem, ko pomagajo drugim rasti, rastejo tudi sami. Želim, da imajo varnost, da lahko ustvarjajo brez strahu, kako bodo plačali položnice, in da imajo čas, prostor in navdih, da delajo na svoji karieri, ustvarjalnosti in osebni rasti.

Zato je to postala šola, ki presega mene. Ni le moja osebna zgodba – je zgodba skupnosti ljudi, ki verjamemo, da se glasba ne poučuje samo iz znanja, ampak iz življenja.

Zato je moj tretji “zakaj” ta: da ustvarim prostor, kjer lahko učenci in učitelji skupaj živijo svojo vizijo, se medsebojno navdihujejo in skozi glasbo gradijo življenje, ki ga resnično želijo živeti.

Na koncu je bistvo preprosto. Ta šola obstaja zato, ker verjamemo v moč glasbe – da lahko spreminja življenja, odpira poti in povezuje ljudi. Na svetu obstaja ogromno študij o učinkih, ki jih ima glasba in igranje inštrumenta na razvijanje samozavesti, motorike, socialne povezanosti in ostalih osebnostnih lastnosti. In če lahko z znanjem, iskrenostjo in strastjo pomagamo nekomu, da odkrije svoj glas, potem naš “zakaj” vsak dan znova dobi svoj smisel.